ARIF KLJUČANIN:RECIMO, DA ME NI

Publié le par Thomas Dretart

 

 

Spominjam se, da sem nekoč, ko sem še zaman zapravljal čas v iskanju smisla in resnice po vseh mogočih knjigah, naletel na nekaj zelo podobnih kozmogonij, ki svet pojasnjujejo zgolj kot misel katerega izmed kopice bogov. Podrobnejša analiza teh kozmogonij sega vse do posameznikovega človeškega obstajanja, v katerem smo vsi samo osebe iz nekih »višjih« zgodb. Lepo je to, biti oseba iz zgodbe. Še posebej iz zgodbe kakšnega dobrega Boga/pisatelja, kajti kar naježim se pred dolgočasnimi pisatelji, pa čeprav lahko da na koncu slabo pridem skozi. Pa recimo, da sem zares neka oseba iz zgodbe, napisane v prvi osebi, in izgleda, kakor da je zgodbo napisala oseba, ne pa pisatelj. To  je, vse, kar se v zgodbi dogaja, bralec vidi skozi oči in pripoved glavne osebe. Recimo, da je tako. Recimo, da mi je sedemnajst let in da me moj Bog/pisatelj ni niti malo razvajal, pa sem moral ob vseh tegobah in tlaki preživetja pogosto tudi potovati ali bežati ter menjati mesta in kraje kakor ponošene čevlje. Ob tem mi je pisatelj namenil, da čeprav nimam ravno osebne sreče, pa tudi pameti ne, boste videli, imam dober spomin, saj mi ne more vzeti prav vsega, ne da bi mi dal kaj v zameno. Pa tudi logično je! Saj tisti, ki pogosto potuje in nima čvrstega in obstojnega doma, tudi ne more imeti kaj drugega kot spomine, premoženje, dostopno vsem, tudi ubogim potepuhom in klošarjem. Vendar prej nisem bil takšen, kakršen sem zdaj, umazan in ponošen, bolj lačen kakor sit. To nam, ki gremo skozi življenje kakor odtrgano listje, ki ga nosi veter, prinašajo leta in neizprosne slabosti in bolezni. Ker niti v zgodbi se ne da živeti večno.

Torej, to zgodbo bi začel takole: sedemdeset let imam in dolgo me že usoda vleče za nos po svetu. Na teh rajžanjih sem tako spoznal mnoge ljudi in z nekaterimi uspel razviti prijateljstvo, ki je dolga leta mojega življenja napolnjevalo s smislom, pa tudi danes me ne nehajo obdarjati z njim, danes, ko so za zmeraj izginile možnosti, da bi se znova srečali in obnavljali spomine na prejšnja srečanja in na prijetne trenutke. Ker starost je v glavnem neugodna … Lahko bi, če vam tak začetek ni všeč, zamolčal leta, ker si bralci včasih zaželijo, da bi sami nekaj odkrili v tistem, kar jim je napisal nekdo drug.

Sedim pod mostom, ki mu ne poznam imena – tako bi se začel drug začetek te iste moje zgodbe. Sedim pod mostom, kjer zadnje čase tudi spim, na kopici kartonskih škatel, in gledam reko, okoli katere se je razširilo to mesto Brisbane, kamor me je po vsem pripeljal moj Bog/pisatelj. Že dolgo sedim in prebiram po spominih, svojem edinem imetju. Tako dolgo, da so mi golobi, s katerimi delim tole luknjo v kamnitem nasipu pod mostom, že začeli srati po glavi in ramenih.

Vsa čast bralcu, a ne morem si kaj, da ne povem takoj na začetku, da sem star, ker jaz, ki nisem posebej obdarjen s pametjo, nisem pa niti pisatelj, sem samo oseba, ki ji je on namenil vlogo, da pripoveduje. Zato moram takoj na začetku povedati, da sem star. Precej starejši od številk, ki omejujeta moje trajanje. Star sem – spet vam povem, čeprav sedim in molčim – starost pa je v glavnem neugodna. Vse se začne z ritmom, kakor je govoril Tone, potem pa je vse težje slediti ritmu sprememb. Vse več časa potrebujemo za vse nesmiselne stvari, ki jih prinašata znanost in tehnika, in vse več samoodrekanja in žrtev, da bi živeli v miru brez, s, poleg, spodaj ali kakor že hočete politike, mi, ki nikomur ne pripadamo. Ker politika je velika igra pripadanja.

Moj oče ni mogel slediti ritmu politike, pa je moral kot pripadnik neke muslimanske organizacije po prevratu l. 1945 odležati nekaj let zapora, zato ni utegnil imeti še koga razen mene. Ko se je vrnil, je živel v senci svoje sence, potem pa se je zlomljen zapil in je pil, dokler ni umrl v nekem jarku poleg Save, pokrit s snegom in večno pozabo. Tako tudi jaz na začetku nisem uspel ujeti ritma sprememb. Genetika ali kaj?! Ampak sem hotel, Alah mi je milostna priča. Poskusil sem z delovnimi akcijami, v delavskih kulturno umetniških društvih sem plesal plese narodov in narodnosti, poskusil sem se vpisati na vojaško šolo, a so me odbili brez zdravstvenega pregleda, in tako sem se v Ljubljani izučil za zidarja. Potem pa sem v vojski fasal pripor, ker me je nekdo od mojih prijavil, da se postim, ker je bil mesec ramazan. Tako sem izgubil moje in dobil dolgo senco, ki me je spremljala kakor kakšna kača strupenjača vse dokler sem živel v tej naši bivši skupni državi. In sem zidal po Novem mestu in Mariboru s Tonetom, ki je bil profesor sociologije, pa je kakor moj stari malo odležal v zaporu, potem pa je začel zidati kakor jaz. Medtem ko sva zlagala opeko, mi je Tone pripovedoval o mišljenju in svobodi, o univerzumu in življenju, prinašal mi je neke knjige in me potem spraševal kakor učenca, nato pa sem, kdor biva, tudi jaz začel razmišljati s svojo glavo, kakor da tista prej ni bila moja glava. Spoznal sem tudi njegovo družino in se kasneje oženil z njegovo sestro Mojco. Vse to je tako hitro minilo, da se mi zdaj, ko sedim nad reko, zdi, kakor da tega sploh ni bilo. O, pa sta bila tudi zanos in veselje, in tudi sina sva dobila, ki sva mu dala zvočno ime – Borna. Veliko sem kasneje mislil nanj, hotel sem ga obiskovati, vendar mi niso pustili in me je policija spremljala do meje, tako da se mi zdaj tudi ta moj sin Borna zdi samo plod mojih želja in misli. Kakor da ga nisem nikoli nosil na rokah, ga previjal in kopal v plastični kadi, ker je bilo stanovanje majhno in brez kopalnice. Potem pa je neko nedeljo prišla Mojčina družina, oblečena svečano, kakor da se kdo ženi. So prišli, da bi Borna krstili v stolnici. Poskusil sem na lep način, po človeško, da se bo Borna dal krstiti nekega dne, če se bo sam odločil za to, saj zdaj še hoditi ne zna, kaj šele misliti. To je naša tradicija, so rekli, kakor da mene sploh ni, niti mene niti moje tradicije, pa sem jim spet tako, kot je treba, po človeško, rekel, da bo moj Borna to vsekakor nekega dne storil, če mu bo treba. Pa se je vmešal Tone in sem mu moral ponoviti kaj iz onih njegovih pripovedi o mišljenju in svobodi, a nikakor ni šlo. Vse se je zataknilo ob njihovi tradiciji, pa sem rekel karkoli, vse se je končalo pri tej njihovi tradiciji. In sem na koncu zadevo rešil tako, kakor ni treba – odtrgal sem nogo od mize, z njo udaril Toneta po glavi, njegovega ujca pa po trebuhu, nadutem od piva, in vse nagnal po stopnicah. Mojca je jokala, jaz pa sem nadaljeval s kopanjem Borna, kakor da se ni nič zgodilo, dokler ni prišla policija.

Tako je počila ta moja prva ljubezen. Nekaj časa sem še delal v Ljubljani in potem odšel za Nemčijo. Nekaj let sem delal pri istem gospodarju. Vzljubil me je ta Johan Huber, ker sem pri njem delal kakor za sebe. In me je vpisal v jezikovni tečaj, a po enem letu mu obstane srce, kakor stroj, podjetje je podedoval sin in ga prodal. Tako sem odšel z nekim nemškim prijateljem, čigar mama je bila Francozinja, v Francijo. Dolgo sva delala v nekem velikem podjetju iz Lyona po Franciji, nekaj let pa tudi v Maroku in Kuvajtu. Ob petkih sem odhajal na molitev v džamijo in Arabci so se čudili, da se plavolasec zna priklanjati, pa so me objemali in ponujali njihove grenke čaje ter me za praznike vabili k sebi domov, pa so prihajali sosedje in se čudoma čudili. Ko sem tako zidal po svetu, so se nabrali denar in leta, mene pa je zvila nostalgija in želja po Bornu. In sem se odločil, da se vrnem v svoj Brbir, v Bosansko Gradiško, kjer mi je po mami ostala majhna hiša iz opeke. Zakorakal sem že v šestdeseto in imel sem dovolj denarja za skromno življenje, v katerem bi hodil lovit ribe na Savo in se potepat po toplih predelih svojega otroštva, vse dokler me Vzvišeni ne bi vzel v svoje naročje. Kupil sem novega peugeota 404 in se odpravil proti domu. V Ljubljani sem odprl hranilno knjižico na sinovo ime in položil dvesto tisoč frankov, in spet se je ponovila scena kakor pred petnajstimi leti, ko sem še delal pri Johanu. Mojca je bila takrat že ponovno poročena in ko sem potrkal na vrata, je na rokah nosila malo deklico. Poklicali so policijo in v njihovem spremstvu sem prispel do avstrijske meje. Tudi zdaj je, potem ko je odprla vrata, stopila za korak nazaj. Medtem se je zredila in lasje so se ji zredčili, vendar je glas ostal isti in poklicala je Frenka, svojega novega moža. Bila sta odličen tandem, vreščava in nerazumna. Ko je prišla policija, sem policaju čisto mirno pojasnil, da sem tukaj samo mimogrede, da sem preutrujen za prepir, ker sem vozil ves dan, da sem prišel pogledat sina, ki ga nisem videl petindvajset let. Pustil sem mu hranilno knjižico, da jo preda Mojci, ko bo prenehala vreščati in vpiti. Ko sem odhajal, mi je samo močno stisnil roko, njen glas pa sem še dolgo slišal za svojim hrbtom.

Če bi se jaz vprašal, bi morda prav na tem mestu prenehal govoriti o sebi in bi se vrnil k tistemu, o čemer sem pravzaprav želel govoriti; o prijateljih, ki sem jih imel, ko sem hodil po svetu.

Ja, znova bi rekel, starost je v glavnem neugodna, potem pa bi, medtem ko bi gledal družine svojih prijateljev, rekel, kako se vse začne z bolečinami v prsih. Preveč kisline ali dvanajstnik? Mogoče srce, ali pa jetra od kozarca preveč? V hiši pa kaos, divje pomanjkanje hormonov pri soprogah in še bolj zdivjani hormoni pri otrocih. Utrujenost rine v kosti pa želja po tišini in miru. Ampak nisem jaz tisti, da bi govoril, kar jaz hočem, jaz sem samo oseba, ki govori, kar mi je namenil Bog/pisatelj. In zdaj moram, ko sem že začel to zgodbo, dokončati vse to, kar se mi je dogajalo potem, ko je za mojim hrbtom za vedno izginil Mojčin glas.

Bilo je septembra 1990, ulice mesta, po katerih že dolgo nisem hodil, so bile oblepljene s plakati političnih strank in njihovih voditeljev, plešastih, s krivimi usti, nasmejanih ali čisto resnih, vmes tudi kakšen dostojanstven obraz, ki so mu otroci ali narisali brke ali ga naredili škrbastega. Malo sem se čudil bučnemu ustaštvu in kokardam in vprašal sem se, kaj je zdaj s to trdnjavo bratstva in enotnosti, s katero so se politiki, medtem ko sem delal v Sloveniji, šopirili po svetu. Vendar sem izmučen od nostalgije, utrujen od vsega mislil, da se me vse skupaj ne tiče, in sem najel sobo v bližini moje hišice iz opek, ki sta jo brezskrbnost in čas zrušila do temeljev. Samo dva rumena zidova, vsa zlomljena in obrasla s travo, sta uporno kljubovala času. Moja maloštevilna družina je že bila pozabila name, nekaterih pa tudi nisem želel videti, ker so se mi pred mnogimi leti precej zamerili: nekoč, ko sem šel k molitvi v džamijo, so me polili z lavorjem scalnice in se pri tem krohotali. Zdaj je ta moj sorodnik Ragib, čigar roke so zvrnile lavor, v katerega so scali vse jutro, hodil po mestu in mahal z zeleno zastavo.

V dveh mesecih je namesto opečnatih zidov stala majhna Šipadova montažna hiša, s pohištvom in zavesami na oknih, po stezah okoli hiše in do majhnega sadovnjaka sem polagal kamnite plošče. Zima je minila hitro kot tren. Neumorno sem hodil po savskih nasipih, gledal v tiho reko, kako se kakor kača izvija in staplja s črno steno golih vrb ob oddaljenih obalah. Ure sem tako stal uročen od tega prizora, ki mi je leta tako zelo manjkal. Domov sem se vračal z roso na laseh in ramenih, znova napolnjen z zadovoljstvom, potem pa sem dolgo v noč bral knjige, ki so prihajale s pošto.

Z leti se verjetno pretok časa pospešuje, pa spomladi sploh nisem občutil. Sadil sem okrasno grmovje okoli hiše in cvetje v obliki gredic, kakršne sem videl po kraljevskih in aristokratskih vrtovih v Franciji in Maroku, ter odhajal na reko, ne da bi spregledal nov list na jelšah in vrbah, in ko sem se vračal, je pred hišo vedno kdo stal in gledal steze, obrobljene s cvetjem. S časom sem se zbližal z nekaj mladimi sorodniki, ki so bili še majhni, ko sem bil odšel, pa sem na začetku poletja z njimi začel hodit lovit ribe. Uspel sem tudi srečati nekaj sošolcev iz osnovne šole in znova se je razplamtelo naše staro nagnjenje, pa je bila moja hiša pogosto polna človeških korakov in smeha. Vendar so po mestu vse pogosteje vozila vojaška vozila in transporterji, na nekaterih skritih mestih v okoliških gajih se je za stalno utaborila vojska. Iz Hrvaške čez reko je prihajal odmev oddaljenih kanonad in po mestu so zaokrožile razne zgodbe, jaz pa v nobeni nisem imel prostora. Moj prostor je bil nasip na Savi, nad prodom, katerega korito se je bleščalo kakor bok ogromne nasedle ribe. Pod jelševimi vejami, na starem štoru, ki je ob svežih jutrih blago zadišal po gobah in s katerega sem gledal sončni vzhod. Z zimo so začele prihajati tudi krste z mrtvimi vojaki iz mesta ali okolice, z mrtvimi so odhajali po nekih svojih kanalih tudi živi. Odhajali so, jaz neumnež pa sem uporno sedel na tistem smrdljivem štoru, ne da bi videl kaj drugega kot sončni vzhod in zahod. Tedaj je Bosna postala država in začelo se je puškarjenje okoli mesta ter pregoni, meni so vzeli avto in zdaj sem videl, kako je vse to tudi moja zgodba, naj sem to hotel ali ne. Vendar je bilo prepozno, to, da sem spregledal. Tiste moje sorodnike, s katerimi smo lovili ribe, so odpeljali, in so mi rekli, da jih bojo spustili, če bom plačal, vozili so me v Banja Luko, dvigoval sem denar v banki in jim ga dajal, a oni so zahtevali še in tako vse, dokler ni šel poslednji frank, potem pa so odpeljali tudi mene. Tiste moje sorodnike so že davno pobili, mi je v taborišču povedal Ragib, ki me je polil s scalnico pred molitvijo. Zdaj se je skupaj z menoj ponoči klanjal v molitvi, a tudi zanj je bilo pozno, saj so ga odpeljali in vrnili vsega zabuhlega od udarcev. Dva dni mi je Ragib umiral na rokah. Tudi mene so nekaj spraševali, o nekih puškah, tolkli so me in brcali, vendar je ta moj pisatelj, ki me je ustvaril, hotel, da ostanem in da povem vse to. S konvojem mednarodnega rdečega križa so nas prestavili najprej nekam na Hrvaško, potem pa v Nemčijo. Rekli so nam, da samo začasno, dokler se tam situacija ne uredi. Stanje se je uredilo tako, da so nam ponudili vizo za Avstralijo ali Ameriko in jaz sem izbral Avstralijo, še sam ne vem, zakaj. Imel sem jih šestdeset in nekaj, ko sem prišel sem v Brisbane, sklepi so me boleli tako, da sem hodil kakor tisti roboti v filmih. Živel sem v nekem domu za nepreskrbljene, šta li, potem pa sem odkril to reko in ta tihi prostor pod mostom in vsak dan prihajal gledat vzhod in zahod sonca, in zdelo se mi je, da se sploh nisem premaknil s tistega mojega starega štora pod jelšo, na tistem savskem nasipu nad prodom. Tako sem nekega dne tudi ostal, ker tisti dom za nepreskrbljene je daleč od reke, jaz pa vse težje hodim in več časa porabim, ko se vlečem po pločniku, kakor sedeč nad reko. Tukaj pa je zmeraj toplo in nekaj kartonov povsem zadošča, da me ponoči ne zebe.

Tako, zdaj veste vse, kako si me je moj pisatelj zamislil in se lahko končno vrnem k tistemu, da dokončam, kar sem, junak tele zgodbe, hotel povedati. O prijateljih, ki sem jih imel, o njihovih problemih, ki so jih dušili in so težko dihali, mučila pa jih je tudi kislina. Vsi so krasni in zanimivi ljudje, nekateri so klepetavi, da jim ne smeš povedati nič zaupnega, nekateri škrti in v družbi nikoli ne posežejo za denarnico, nekateri radi zbijajo šale z drugimi, potem so taki, ki se šalijo samo na svoj račun, pa takšni, ki so nagnjeni k temu, da najtežja dela opravi nekdo drug, in takšni, ki so vedno poleg, ko se opravlja najtežja dela, taki, ki veliko prenesejo in taki, ki takoj planejo, takšni veseli in takšni vedno žalostni … tako različni in drugačni, a tako ljubi s svojimi razglašenimi/neuštimanimi?  zgodbami. V vsem so si različni, razen v enem, v želji, da odidejo, da pobegnejo od vsega. Vsi so mi nekoč priznali, s tistim težkim kamnom v želodcu, da imajo vsega dovolj. In zdaj, ko sedim nad reko z golobjimi dreki na ramenih, vidim, da ta želja označuje starost mnogo bolj kakor sivi lasje za ušesi, pege na rokah in vse večja nemoč v nogah in vsem ostalem. Obstaja samo ena stvar, ki mogoče še bolj označuje starost od te silne želje, da se odide čim dlje, in to je povsem navadna resnica, da se pobegniti ne da, pa kamorkoli že odidemo, magari v takšno samoto, kjer tudi podgan ni. Ker v starosti ni več časa za beg. Ni časa tudi takrat, ko pobegnemo.

Recimo, zdaj, ko sem zgodbo vseeno pripeljal do konca, da ni niti zrna resnice v tistih knjigah, ki sem jih nekoč davno prebral in v katerih piše, da je svet z vsem, kar je, samo misel. Recimo, da je tako, da niti jaz niti svet vendarle nisva misel; svet je to, kar je, reka tiho teče in tanka koprena megle lebdi nad vodo, zvok galebovih kril v letu, vonj po mulju. Zaprem oči in zdi se mi, da sedim na savskem nasipu pod jelšo na štoru, ki ob jutrih diši po gobah. Recimo, da me ni.

Prijevod na slovenski – Marijan Pušavec

 

Les vacances de l'été - Ljetne ferije

Chères amies, chers amis,

Je pars passer quelques semaines à la mer. Je vous souhaite de bonnes et belles journées de vacances. Thomas Dretart.  

 

 

Dragi prijatelji, drage prijateljice, odlazim na neko vrijeme odmoriti um i stare kosti na lijepom Jadranskom moru. I vama također želim ugodne dane godišjih 0dmora.  

 

Commenter cet article